Prepih na obisku: Snježana Pleše Žagar

Prepihova rubrika: Na obisku

Snježana Pleše Žagar

besedilo: Polona Škodič

Snježano Pleše Žagar poznamo kot pianistko, dolgoletno glasbeno pedagoginjo, korepetitorko in glasbeno angažirano umetnico z bogato ustvarjalno potjo v domačem in širšem prostoru. Ob poučevanju klavirja na Glasbeni šoli Postojna smo jo lahko spremljali in poslušali na mnogoštevilnih nastopih, koncertih, v najrazličnejših sestavih in žanrih od žlahtne klasike do sodobnih zvrsti. Večno zaljubljena v čar črno-belih tipk, ki ji predstavljajo neizčrpen vir navdiha, a še vedno tudi preizkušnjo in domala vsakodnevne vaje, živi z vso predanostjo in ljubeznijo za svoj poklic, umetnost in kulturo.

Z izjemnim strokovno-pedagoškim čutom in z veliko mero pozitivne energije predaja svoje znanje mladim rodovom že kar 25 let. Veliko njenih učencev je skozi vsa ta leta dosegalo mnoge uspehe, na katere so vzajemno ponosni. Svojo srčnost, prijaznost, veselje in toplino seje vsepovsod okoli sebe; priljubljena je med učenci, v svojem kolektivu glasbene šole, med glasbeniki, prijatelji … Prijetna sogovornica z nasmehom in iskricami v očeh, povezovalka vedrega duha, ki rada potuje po deželah sveta in odkriva nova obzorja.

Korenine vaše družine so zbrane z vseh vetrov in glasba vam je bila na poseben način položena v zibel, in ne samo vam.

Moja mama je iz Cerknega, oče, zdravnik, pa je iz Delnic na Hrvaškem. Stari oče po mamini strani je bil ljubiteljski harmonikaš, oče po očetovi strani pa je igral na mandolino. Torej je bila glasba v družinah mojih staršev ves čas prisotna. Veliko se je igralo in pelo in to prijetno vzdušje se je dobro prijelo tudi otrok. Rojena sem bila v Postojni, do mojega šestega leta smo živeli v Pivki, v stavbi zdravstvenega doma, kjer so zdaj ambulante. Službena pot je očeta potem vodila na Reko, kjer smo se vsi trije otroci šolali vse do študija. Vsi trije smo študirali na Akademiji za glasbo v Ljubljani. S sestro Vjekoslavo sva doštudirali klavir, brat Zdravko pa violino.

Postojna vam je bila nekako usojena. S svojim glasbenim delovanjem sooblikujete našo kulturno podobo že več kot dve desetletji.

Že kot študentka sem igrala v baletni šoli v Ljubljani, po hotelih sem igrala ambientalno glasbo in si tako služila svoj prvi kruh. V Glasbeni šoli Postojna so mi prišli na sled preko očeta in mi ponudili ure poučevanja za določen čas. Ko sem diplomirala, sem tu dobila redno zaposlitev in še danes poučujem tu z največjim veseljem. Kolektiv je bil in ostaja vsestransko prijeten, spodbuden in strokoven. Kljub temu da se je v 25 letih marsikaj spremenilo, sta bila jedro in vzdušje v njem ves čas pozitivna. Vselej smo imeli odlično vodstvo z vsemi ravnatelji in ravnateljicama in tako smo tkali in tkemo zgodovino Glasbene šole Postojna.

Glasbena šola Postojna sodi v sam vrh slovenskih glasbenih šol. Po zaslugi odličnega pedagoškega in mentorskega kadra so se v njej prav tako odlično izšolali tudi mnogi nadobudni učenci.

Naše učence vodijo različne motivacije – od osnovnih, najbolj preprostih glasbenih znanj do najzahtevnejših tekmovalnih programov, ki si jih zastavljamo skupaj. Zelo sem ponosna na mnoge pretekle in sedanje uspehe naših in svojih učencev, še posebej na mlade postojnske pianiste. Ravno v tem obdobju zaključujeta študij klavirja v Ljubljani dva nekdanja učenca.

V obdobju vašega poučevanja se je skozi šolajoče se generacije otrok marsikaj spremenilo. Ali se sodobniki razlikujejo od milenijcev?

Osnovne vrednote ostajajo, kot učiteljica pa se skupaj s časom, družbo in učenci spreminjam tudi sama, sledim in poskušam iz vsakogar potegniti tisto najboljše. V učnem procesu so poleg talenta najpomembnejši njihovi potenciali, in do vsakega učenca imam pri delu individualen pristop. Pomembna je tudi vzajemnost, zato ves čas prilagajam načine, program in vsebino vsakemu bodočemu mlademu pianistu. Želim, da vsakdo pride do lastnih širših spoznanj. V tej navezi pa moramo biti tako jaz kot učiteljica in učenci predani delu, angažirani, vztrajni in tudi navdušeni. Ravno zato se ob zaključku šolanja pri igranju klavirja moji učenci precej razlikujejo.

Kadar pa niste učiteljica, je vaš klavir široko in impresivno zveneč v najrazličnejših slogih, žanrih in zasedbah.

Sodelovanj, nastopov in koncertov je toliko, da jih je nemogoče našteti. Prav vsak od njih mi pomeni izkušnjo, doživetje in veselje v skupnem povezovanju in ustvarjanju. Poleg naštetega že vsa leta redno sodelujem s pevskimi zbori v domačem in širšem prostoru.

Snemala sem za Radio Slovenija, leta 2002 pa sva skupaj z Miranom Žitkom posnela najino prvo skupno CD ploščo Samospeve Miroslava Vilharja. Z bratom Zdravkom Plešetom sva posnela Tartinijeve sonate in redno sodelujem na njegovih tematskih koncertih; med drugim je uglasbil Kettejevo poezijo.

Ves čas sem angažirana in veliko sodelujem z različnimi pevci, sestavi, instrumentalisti, z raznimi komornimi skupinami. Zadnjih nekaj let redno igram v glasbeni zasedbi našega baritonista Jureta Počkaja Pozabljeni orkester.

Kako poteka vaš dan, ko niste v službi? V vašem prijetnem, sončnem stanovanju vidim klavir, pianino in električni klavir.

Glasba je pravzaprav moj način življenja. Posebno dragocen mi je klavir Steinway, ki mi ga je zapustil moj prof. Andrej Jarc z Akademije za glasbo. Tako moji sosedje v bloku poslušajo najžlahtnejše vibracije klavirskega zvoka in skladb. Hvaležna sem, da so me v naši soseski sprejeli razumevajoče, saj moram velikokrat sesti za klavir in igrati, vaditi … Zelo redki so dnevi, ko tega ne počnem, saj je že narava samega poklica takšna, da si ves čas v glasbenih harmonijah. Kot želja in magnet so hkrati izražanje, študij in vadba.

Kaj vas vleče v nova glasbena izražanja?

Zdaj, v zrelih letih, je ena od ključnih želja in izzivov, da se preizkušam v nekaterih drugačnih vsebinah, načinih igranja in izražanja. Na osnovi znanja in vseh elementov mi je postal hobi  klavirska improvizacija z jasno glasbeno obliko, kar zelo spodbujam tudi pri učencih. Ob sebi spoznavam, kako pomembna je ta tudi za učence, za njihovo osebno rast, saj omogoča določeno nadgradnjo in svobodo izražanja.

Kako vidite in občutite svet, ki je močno zasičen z mnogimi medijskimi vsebinami, tudi z ogromno ustvarjanja sodobne glasbe. Ali klasika ostaja še vedno trdno zasidrana v svoji zgodovini kot umetniška vrednota in dediščina?

Klasika, kot pravijo, je večna in bo ostala trdno zasidrana v kolektivnem spominu glasbene kulture. Vendar se meje med slogi vse bolj rahljajo in prepletajo v nove glasbene preobleke. Tako je tudi pri klasiki, ki se s tem še popularizira in je ljudem zaradi izvajalcev različnih žanrov bliže. Klasična glasba je še vedno visokokakovostna osnova, na kateri se gradi katerakoli zvrst glasbe in je neizčrpen vir navdiha… Samo poglejmo na primer jazz, ki je bil nekoč v Sloveniji na splošno, tudi v sistemu šolanja, zapostavljen! Zdaj prihajajo prve generacije študiranih jazz glasbenikov in tako postaja privlačen, zanimiv in cenjen ter vse bliže poslušalcem. No, še kar nekaj zvrsti je, ki se povezujejo s klasiko in navezujejo nanjo. 

Poleg glasbe pa imate še eno strast – radi tudi potujete v daljne države sveta.

Že v otroških letih so me navduševale velike knjige, monografije, ki so prikazovale svet in države. Še danes jih hranim. V njih sem se zagledala v čarobno lepo naravo in odkrivala nadvse zanimiva mesta; vse, kar sem si želela nekoč obiskati tudi v živo. Ko sem se zaposlila, sem svoj prvi zasluženi denar namenila potovanjem. S soprogom Draženom sva odličen potovalni tandem in enkrat ali dvakrat na leto obiščeva daljne kraje. Podala sva se na skoraj vse kontinente sveta, razen Amerike; ta naju še čaka, da jo obiščeva. Zadnje nepozabno potovanje, ki se naju je zelo močno dotaknilo, je bil Galapagos z vso svojo nedotaknjeno floro in favno, s čudovito naravo, ki je edinstvena v svetu.

Vaš prosti čas napolnjujejo še druge radosti.

Po operaciji hrbtenice pred 15 leti je bila joga odlična terapija za rehabilitacijo in za vzdrževanje zdravja telesa in duha. In prav jogi, ki jo redno živim, se lahko zahvalim, da nimam več težav s hrbtenico. Moja velika ljubezen in veselje pa so dve muci in psička Dori. Ta ima svoj kotiček s košaro tudi na glasbeni šoli. Tiho in mirno me spremlja in čaka, da zaključim službo. Seveda pa so skupni sprehodi v naravo še toliko bolj dragoceni.