S Prepihom na sprehod: V senčnem predmestju Javornikov

Prepihova rubrika: Gremo na sprehod

V senčnem predmestju Javornikov

Poletna vročina marsikatero družino odvrne od pohodniških načrtov. Visoke temperature, gneče na cesti in na izletniških točkah ter predolgi vzponi hitro pokvarijo dobro voljo, sploh najmlajšim. A z malce raziskovalnega duha si lahko tudi v domačih krajih naredimo čudovite senčne izlete. Prva misel ob načrtovanju pobega pred vročino in hrupom so Javorniki, čeprav so njihovi vrhovi za mlajše pohodnike pogosto prezahteven cilj. Mali in Veliki Javornik, Urhov grič, Debeli vrh ali Kožljek bodo morali počakati. Ker tempo vedno prilagodimo najpočasnejšemu članu odprave, smo tokrat izbrali štiri kilometre dolgo ravninsko krožno pot na obrobju gozdnatega pogorja Javornikov.

Avto pustimo pri spomeniku talcem na Javorniški poti pod kočo Mladika. Prvih nekaj minut hodimo po asfaltni cesti navzgor proti koči, kar je tudi edini omembe vreden vzpon celotne poti. Za prvim ovinkom nas že objame senca. Ko pridemo do razcepa, kjer asfaltna cesta zavije levo proti Mladiki, nadaljujemo po makadamu naravnost. Po prvotnem načrtu naj bi se vseskozi držali te lepe široke ceste, a nas kmalu z desne premami gozdni kolovoz, ki poteka vzporedno z makadamom in se mu čez slab kilometer nazaj pridruži. Prevlada raziskovalni duh. 

Skrenemo na vlako, ki se rahlo vzpne, in po 50 metrih spet pridemo do razcepa. Izberemo levi, ravninski krak, že na pogled privlačnejši. Pot je sicer mestoma malce zaraščena, a prav na račun bujnega rastja ponuja gosto senco. Pogled se nam ustavlja na ogromnih, z mahom poraslih skalnih tvorbah, ki spominjajo na balvane. Takoj za največjimi skalami spet pridemo do razcepa. Izberemo levega, ki nas vodi pod zeleni tunel, spleten iz lesk, javorjev in bukev. Hodimo po ozki, a vidno uhojeni stezici. Tik preden se spusti do makadama, obide večjo kalužo – gozdno napajališče za divjad, ki ga vzdržujejo lovci. Če hodimo v tišini, imamo na tem delu poti dobre možnosti, da uzremo kakšnega gozdnega štirinožca. Na makadamu zavijemo desno, nakar se čudovite senčne ceste držimo skoraj kilometer in pol. Namesto zvoka motorjev in koles nas spremljata le ptičje petje in ritem korakov. Čez slabih 700 metrov prečkamo obračališče. Tu se je cesta nekdaj končala, sedaj pa je urejen makadam podaljšan še naprej v smeri Ravbarkomande. Ko cesta zavije levo in se rahlo vzpne, opazimo na levi krmišče. Na tej točki zapustimo makadam in se po bližnjici spustimo proti glavni Javorniški cesti. 

Zakorakamo čez travnik mimo krmišča in se držimo desne strani, na kateri opazimo rahlo uhojeno stezo. Ko znova vstopimo v senco jelk in bukev, vlaka postane bolj jasna, zavije v desno in se usmeri po najkrajši liniji do Javorniške ceste. Kmalu se pridružimo širšemu kolovozu, ki nas naslednjih 700 metrov vodi skozi najočarljivejši odsek trase. Široka, zemljata pot se blago spušča, sonce se prebija skozi goste živozelene krošnje, na desni se dviga pobočje Skrajnega vrha, naravnost pred sabo pa imamo Jelovico. Na koncu nas kolovoz vodi še čez travnik do glavne ceste, kjer se obrnemo desno in po približno 600 metrih lahkotne hoje sklenemo krožno pot pri spomeniku talcem oziroma izlet zaključimo malce višje ob hladni pijači ali odličnem kosilu.

Besedilo in fotografija: Tjaša Blaško in Matej Škrlj.